Cassi I love you

Cassi I love you

Prej ko slej,človeka popeljejo do mesta v katero se zaljubi,.. in potem povratka ni več nazaj. To je začetek moje nove sestavljanke puzzle Cassien.

Vse se je začelo nekako po naključju in prek facebooka sem spoznal bait guruja Otoja Big Fish Baits, ki je vedno za akcijo in zelo realen možak, ki zna cenit ulov, se veselit z tabo in vsekakor ekstremist na področju ribolova. V poznem poletju, ko mi je naredil okrog 100kg kroglic sva se dogovarjala za skupen ribolov okrog novembra. Še sama nisva vedela kam naju bo nosila pot. Pogovarjala sva se o večini vodah, ampak pametne vode nekako nisva mogla najti. Po dolgem sem in tja sva se dva tedna pred mojim dopustom odločila za jezero svetega Casseina, odločitev je bila takojšnja brez vsakega pomisleka.

Veliko ribičev dandanes potuje na jezera, kjer je uspeh skoraj zagotovljen. Uspeh mislim z ulovom ribe. Vem, da za nekatere se bo slišalo bedno, da grem nekam za vodo brez vsakega pričakovanja. Ja še obstajajo taki norci, katerim ribe niso pomembne ampak doživetje, spoznanje, da oddih brez videne ribe lahko doživiš veliko lepših in nepozabnih trenutkov. Slike so eno, ujeti trenutki in doživetje so pa nekaj kar nosiš samo ti in tega se ribiči premalo zavedamo. Pač nisem tisti, ki želi čim več in čim večje ribe ulovit, ampak namesto masovnih ulovov imam raje prav posebne ribe in na mestih kjer mi ulov vsake ribe veliko več pomeni kot pa nek 30+ kilaž. Zato je moj moto postal: namesto masovnega ulova rajši prvorazredne ribe. Spoznal sem res zelo mistično jezero, ki ima res nekaj skrivnostnega v sebi. Zakaj me je tako pritegnilo, še trenutno ne morem povedat. Jezero je res nekaj posebnega zelo lepo ampak svinsko težko in zelo zahrbtno. Šele sedaj sem razumel, zakaj govorijo, da je najtežje jezero v Evropi, z vso pravico ji to tudi pripisujem.

Kaj sem doživel na tem jezeru je nekaj nepopisnega in neverjetnega. Naj vam povem neke male pripetljaje:

Hitro je prišla noč, ko sva odrinila proti jezeru. Še z mojo celotno opremo sem skoraj sam napolnil kombi. Podala sva se na deset krat sto kilometrsko pot. Med potjo sva se pogovarjala o marsičem, da nama hitreje mine čas. Najbolj sva se pravzaprav pogovarjala o tistih časih, ko se je krapoloh sploh začel rojevati pri nas in kako hudo je bilo priti do nekih informacij. Pogovarjala sva se o sedanjih vabah in jih primerjala z takratnimi, ki so bile takrat na voljo z kakšno kreativnostjo in enostavnostjo smo vedeli izdelati zelo lovne kroglice. Ampak o tem kdaj drugič.

Vsako sekundo, vsak kilometer sva bila bližje jezeru. V jutranjem svitu sva le prišla na jezeru. Bila je še tema, ko sva se zaustavila pod mostom. Šok; reče Oto:« tako nizkega vodostaja še nisem doživel je rekel«! Kaj to pomeni se mi še sanjalo ni. Počasi sem začel dojemati stvari, ko sva se vozila okrog po jezeru in vsa ta mesta, kjer se najbolj lovi so bila praktično na suhem. Na nekaterih so bili postavljeni šotori na drugih so samevale korenine, skale in školjke, katere niso uspele pobegniti v globljo vodo. Obiskala sva kar nekaj mest in na njih pobirala in odstranjevala pretrgane sisteme, ki so bili oviti okrog korenin. Vsako minuto je bilo svetlejše in vse bolj sem začel občudovati jezero. Le ena formalnost nama je ostala še za storit – točno, nabava dovolilnice. Po začetnih težavah sva le dobila informacijo iz turističnega urada, kjer lahko nabaviva dovolilnico. Takoj sva uredila vse formalnosti in pred začetkom sva obvezno morala popiti kavo.

Tako, sedaj kaj bo sledilo se je odvijalo res neverjetno. Še preden sva se odločila za izhodiščno mesto je Oto rekel:«shit, podmetalko sem pozabil doma«. No, ampak to še ni bilo vse. Nekako sva se le odločila kje bova začela. Začelo je deževati. Oto je ostal pri mostu, jaz pa sem se odločil, da malo pogledam okrog, kje je kakšen zanimiv teren. In res našel sem zelo zanimiv del kakih 500m vstran od njega. Takrat ni bil videt, da je to dejansko otok. Vse močneje je začelo deževati. Zato sem vzel le nekaj najosnovnejših stvari ostalo sem pustil v avtu, ker je bil parkiran zraven njega in tako vedno na očesu. Kaj hitro sem namestil sisteme. Taktika je bila dve palici levo, dve desno na sredi pa obilno hranjenje z različnim partiklom in mletimi kroglicami. Moje razmišljanje je bilo, da na to mesto potegnem ostalo ribo lovim pa vsaj 100m vstran od tega obilnega hranjenja. To bi počasi reduciral hrano in povečal število kroglic, da bi 3 dan začel videvati kaj se dogaja in kako riba reagira na takšno taktično odločitev. Preostanek dneva in noči je minil v znamenju dežja. Zjutraj je še vedno deževalo in gladina vode še vedno konstantno padala kljub dežju. Dobila sva se na kavi. Takrat sem videl improvizacijo podmetalke, poimenoval jo je kar kremenčkova. Namreč narejena iz drevesne V veje in mreže-čuvarice. Temu se reče iznajdljivost. Cel dan je deževalo lepo konstantno. Ob pogovoru mi reče, da je veliko somičev in ploščičev, ter rakov v jezeru. Za školjke mi ni bilo potrebno govorit saj sem jih tako videl. Glede tega sem se odločil, da tudi svoje kroglice zavijem v seksi nogavice, le kdo se lahko upre seksi nogavicam, tudi krapom so zelo privlačne.

Danes sem sisteme odložil na drugačna mesta na sredini pa še vedno hranim. Veter se je stopnjeval in tudi deževati je začelo intenzivneje. Broli sem spustil na tla in okrog nadeval nekaj skal. Ampak v šotoru je bilo dokaj prijetno toplo. Le tu in tam se je pokazala kaka riba na površini. Večer je prišel hitro in noč je minila dokaj mirno.

Proti jutru mi se oglasi voki-toki, Oto ves zadihan vpije prijem, imam prijem. Hitro potegnem neoprenske hlače in že šibam proti njemu, da mu peljem svojo podmetalko. Ko pridem na polovico poti se javi in reče, da je že uspel in ima prelepega luskinarja. Izklopim elektromotor in veslam naprej do njega. Veslanje proti vetru je težavno še posebej na tem jezeru, ki nonstop veter menjava smeri. Naposled le prispem do obale in mu takoj čestitam za ulov. Veselje je bilo nepopisno. On se je veselil prvega krapa jaz pa da je ujel lepega luskinarja. Kot se spodobi sva takoj morala zalit uspeh. Bili so kar zelo naporni trenutki, zato sva slikanje prestavila, ko se je vreme malo umirilo in se spočila od naporne proslave. Sledilo je slikanje in izpust krapa.

Takoj zatem je spet začelo deževati. Na momente je deževalo kot iz škafa. Veter je postajal vse močnejši in vse bolj je začelo deževati. Najhuje je bilo iz sobote na nedeljo. Počasi se je gladina vode začela dvigovat. Nič odpravil sem se proti svojemu mestu. V svojem bivaku sem čakal in poslušal radio. Veter je postajal vse bolj močnejši in vse bolj je začelo deževat. Okrog 20 potegnem čoln na suho na višino palic. Pipserji se neprestano oglašajo zaradi močnega vetra in dežja. Nekako malo zadremam. Prebudi me močan sunek vetra, ki mi raztrga zadrgo na pregrinjalu. Pogledam vem in vidim, da rdeča lučka na mojem delkimu sveti. Hhhhhhh, kaj je sedaj to. Stopim iz šotora in šok, »fuck«, čolna ni nikjer! Palice popolnoma pod vodo. Drug dežnik popolnoma raztrgan in stvari so ležale vse okrog. Hitro se začne reševanje in palice prestavim na najvišjo točko, pobiram stvari in jih ponovno prekrijem z ostanki dežnika, ker prekrivalo je odpihnilo, verjetno je potonila ker so bile skale na njej. Zadnji trenutek, da sem rešil palice saj sem bil že do prsi v vodi. Kličem Otoja in mu povem, kaj se dogaja. Tudi on mi sporoča slabe novice. Rod pod Ugojev 2 izvedba je popolnoma prevrnilo in vse štiri palice zmetalo dol. Nemogoče, da tako stabilen rod pod prevrne! Kdor ima taki rod pod potem ve kako močno je moglo pihat, da ga je prevrnilo. Tile rod podi jih drugače lahko uporabite pri lovu na some in navpično jih prijemi monstrumov ne prevrnejo, ampak veter je to zmogel. Ampak temu, še ni konec. Šotor je začel spuščat, šipke na dežniku je kar zvijalo, tako da sva jih podpirala, da še tega ne bi zlomilo. Svoj bivak sem pustil še na tem mestu in čakal, da se dež vsaj malo umiri, ampak temu ni konca. Ne spim, čakam da prestane deževat, gladina vode neverjetno raste,.. temu ni konca. Dviguje se. Vse bližje in bližje prihaja voda. Nič, ne morem več čakat, je že dosegla vhodna vrata. Hitro prestavim še šotor na najvišjo točko, še kak dober meter imam rezerve. Nič moram it poiskat čoln. Za mano je vse voda, do prsi korakam po vodi, da pridem na obalo, še dobro da je le nekih 50m. Otoju sporočam, da grem v iskanje čolna. Še dobro, da sem si zapomnil, kam je pihalo takrat, ko sem opazil, da ni več čolna. Pogledam za prvi zaliv, razen par sodov in debel nič. Grem naprej, mimo prvega zaliva, pa drugega,.. potem pa hop poglej čoln je tam, uff super, takoj javim, da sem našel. Obema je bil to najsvetlejši trenutek. Pogledam v čoln, poln vode. To ga je zadrževalo pri obali, da je bil napolnjen z vodo. Z 5l vedro vsaj 10min praznim čoln. Super takoj se podam na obalo, da se dogovoriva. Večina kraparjev pospravlja opremo, na Matildi stojita samo dva šotora že zalita, morda tudi ona iščeta čoln.

Za slikanje ni časa, vse se dogaja prehitro, najino seljenje je bilo neizbežno, moram vstran nimam veliko časa oba bo zalilo. Neverjetno, da lahko v tako kratkem času, se dvigne vodostaj. Jezero ima nekje 600ha vodne površine in na taki površini, da se čez noč voda dvigne za dobrih 5m je mene zelo presenetilo. Neverjetno ampak resnično! Po kratkem pogovoru je takoj padla odločitev, da se premakneva v južni del. Oto je svoje stvari zložil v avto jaz pa z čolnom na dogovorjeno mesto. Komaj se pripeljem km navzdol po obali vidim en raztrgan čoln, malo naprej stoji šotor, palice na suhem v bližini nikogar, peljem se naprej. Začelo je spet močneje deževat. Na dežju ne morem ostat, ker je prehud, zato se zaustavim na velikem mestu in dežnik postavim za drevesi, da mi vsaj malo drži zavetje. Hitro se postavim pod njega, ker zunaj ni mogoče ostat. Voki-toki odpoveduje premočen dež in vlaga ga izključujeta. Čakam, da se malo umiri dež. Z obema rokama držim dežnik, zvija neverjetno,.. končno malo popusti, takoj vržem pregrinjalo prek in zasidram šotor, stvari v teku nosim na suho. V čolnu je spet vsaj 15cm vode, vse stvari so se napile vse je mokro, ampak skušam rešiti kar se le da. Oto tudi komaj uspe postaviti stvari na suho. Oba sva si izbrala le začasna mesta, ker dežuje res nenormalno. Kakor koli nekako nama le uspe vse postavit pred temo. Ko sva namestila palice, sem hotel nekaj skuhat, saj do takrat še nisva nič poštenega jedla. Gorilnik je zalila voda, še sreča, da sem vzel dvojnega. Vžigalniki so bili vsi mokri in nikakor niso hoteli delovat. Nekako mi le uspe dobit plamen. Hitro nekaj pripravim za jest, da vsaj malo napolniva želodec z toplo hrano.

Kot prvo začnem sušit na hladilniku, kjer izhaja topel zrak voki-toki, telefon, fotoaparat,.. vsak v svojem šotoru zaspi od izčrpanosti. Dežja še vedno ni konca. Nekako proti jutru se le zjasni in za kratko se pokaže sonček. Kuham kavo in se pogovarjava o včerajšnji akciji. Naenkrat naju zmoti prijem. Stečem do palice in občutim odpor, noro udarja in predvidevava na manjšega soma. Po poizkusu drila iz obale se hitro izkaže za neuspešno. Zadel se je nekam, zato dril nadaljujem iz čolna. Ko prispem nad njega je že v henkerju in se je odpel. Po podrobnem pogledu najdem na vrvici sluz, ki samo potrjuje na dejanja soma. Po podrobnem pregledu in pomisleku sem takoj spoznal, kjer je napaka. Sploh nisem prej pomislil, da z run-rigom ne morem tukaj lovit. Stvari bi lahko preprečil, ampak ne vem zakaj nisem pomislil na taka dejanja. Prepozno sem ugotovil, zato sem takoj namestil fiksni sistem. Sploh nisem bil razočaran, da nisem videl ribe, ampak prav presenečen in zelo zadovoljen za prijem. Vreme se je vsaj malo izboljšalo. Zato sva se oba odločila, da to izkoristiva za ponovno seljenje na višja mesta. Vse stvari zložim ven na sonce prestavim šotor saj noter je vse mokro. Odpravim se v avto po zadnje suhe obleke, na kar vidiva pri sosedu prijem. Oba občudujeva njegovo hitrost, kako hitro prit nad ribo. Neverjetno, kako ima vse preštudirano in res njegova hitrost je fenomenalna, kaj takega še videl nisem. To je dejansko glaven razlog, da dobiš ribo na suho. Ujame kakega dobrega meter velikega soma. To je dober znak, predvidevava, da je prišla majhna riba in za njo roparice, upava da bodo kmalu prišli tudi krapi. Popoldan se je spet pooblačilo in začel je pihat močnejši veter. Kot prvo sem pospravil stvari, katere sem vsaj delno posušil. Veter je postajal vse močnejši. Nekako sem mogel namestiti palice. Z sidrom in kamnom na dolgi vrvi sem poizkušal, da bi ostal na mestu in takole dosti bolj precizno nastavil vabo. Na žalost je čoln prevelik in veter ga z valovi prestavlja, zato sem opustil to tehniko in namestil, da sem čoln obrnil proti vetru in z elektromotorjem reguliral hitrost da sem vsaj nekaj časa ostal na želenem mestu. Končno mi uspe. V temi popijeva kapučino in se namenim, da se preoblečem. Počutil sem se kot prerojen, ko nase daš zadnje suhe obleke. Začelo je spet deževat. Vsa dvomljiva sprašujeva naokrog kakšno bo vreme v naslednjih dneh. Na srečo dobivava lepe obete. Naslednji dan še rahlo dežuje v presledkih, ampak se vse bolj kažejo svetlejši oblaki in dežju kaže konec. In tako je tudi bilo. Vreme se je popolnoma popravilo in umirilo. Naslednje jutro, se zbudim ob šestih, pravzaprav me zbudi alarm na telefonu. Vse je mirno, kot da sem na drugem koncu. Na vodi plava vsa umazanija, deli debel in drugih stvari, ki jih je naliv prinesel v jezero. Prvič vidim, da se začnejo obračat ribe na površini. Nekaj časa opazujem in glej ga zlomka. Pri eni palici, se začne obračat krap, vidim ga prvič, drugič, tretjič,.. sem bil povsem prepričan v prijem. Sem čist blizu palice in že skoraj jo držim v roki,.. nato vidim kako se upogne vrh palice in pusti. Postane vse mirno. Premierno, kot da bi vrgel bombo. Stojim pri palicah še vsaj pol ure, ampak nobene aktivnosti več ne zaznam na površini, kot da bi ribe izginile. Počasi se zavedam, da je riba zaznala vrvico-se je dotaknila ali pa srknila vabo in se pri tem ni zapičila in je povsem verjetnosti opazila past, zato se je umaknila. Kaj je dejansko bilo ne bom nikoli izvedel, ampak misli so neskončne. Še dandanes razmišljam o tem pripetljaju, v glavi so shranjeni živi spomini, kot bi se dogajalo sedaj. Analiziram, kaj in kje sem naredil napako, nekako predpostavljam kaj sem naredil narobe. Oto se javlja, da je ujel ploščiča. Danes nisva pila kave, ker sva čakala, da bo kakšen prijem in nočeva zamudit in stvarem pustiti samemu sebi. Nekje po 10 uri sem se odločil, da bi bilo pametno poizkusit zig-rig, saj je na površini veliko zamazanije in ribe verjetno pobirajo prineseno hrano. Kot se je pozneje izkazalo sem bil za to potezo nekoliko pozen, saj se je riba spustila nazaj v globino. Ampak naslednjič, če seveda bodo podobni primeri vem takoj, kdaj moram uporabit to zadevo.

Še enkrat sušim stvari, saj od denarja do igle imava vse mokro in tako premočenih stvari še nisem imel nikoli. Prek dneva je res bilo zelo lepo vreme skoraj do 20 stopinj, zato sem se sprehajal kar v poletni odpravi, bil je res super dan in skoraj brez vetra, kar je zelo, zelo redko na tej vodi. Voda se je dvignila za 6,5m od najinega prihoda. Vse več ribičev prihaja na ta del. Vsi pričakujejo, da pridejo krapi gor. Zig rig zamenjam. Odločim se za mesto poleg neke čudne trave, ki je globoko skoraj tri metre. Poizkušam najti vsaj malo mehkejši del, zato s svincem tipam dno. Najdem primerno mesto. Okrog vržem par prgišč kroglic. Hočem preverit, če se ni zavozlalo in je vaba dobro pričvrščena. Kaj je zdaj to, zapeto, no super si mislim. Potegnem malo močneje, nekaj občutim, da sem v nekaj zadel. Šok, ko vidim na površini, lepa ščuka, ampak nekam čudno je vrvica med zobmi. Vsaj 15s je mirna na površini, le rahlo vlečem proti sebi, ščuka verjetno v šoku kot sam. Šele takrat se začne nepozaben dril. Izgine v globino, derem se naj mi pelje podmetalko. Sprva ni dojel kaj hočem, ampak je takoj videl zvito palico in je takoj vedel kaj mora naredit. Z neverjetno hitrostjo je že skoraj pri meni. Ščuka se požene prvič iz vode, drugič preskoči zadnji del čolna, kot da ima torpedo pogon, kaj takega še nikoli nisem videl. Boj traja vsaj 5min, saj nočem forsirat, da mi ne bi prerezala pleteno predvrvico. Še zadnjič se vrže iz vode, kot kakšen losos vsaj 30cm je imela rep iz vode. Oba pošteno presenečena. Potem pa pride spet v uporabo kremenčkova podmetalka. Ja, ta podmetalka je rešila oba najina prijema. Pogledam v mrežo, najlon počez glave ampak potem vidim, da je trnek vseeno zapičen znotraj ust. Verjetno kako je popokala vabo je z glavo naredila premik in tako pobrala predvrvico. Še sreča, da sem se odločil za zelo odporno vrvico, to je vsekakor rešilo dril. Moral sem prevezat, saj je vrvica bila poškodovana. Takoj sva fotografirala in jo izpustila nazaj v svoj mokri dom. Bil sem presrečen in nad ulovom zelo, zelo zadovoljen. Kot pravi foto mojster se mu lahko samo zahvalim, za prelepe slike, saj ta ulov mi pomeni veliko več kot pa nekateri večji krapi. Najbolj zanimivo pri tem je, da sem ga pred dnevi spraševal, če so ščuke tud not. Nekako še ni slišal za ščuke ampak basi in smuči so zelo pogosti.

Vreme se je na veliko izboljšalo, zato so začeli prihajati vse več ribičev. Praktično smo od Elektro pointa do Y mesta bili 12 ribičev vključno z nama. Za Y so bili še trije Nemci in pred malim mostom je stal še en šotor. Zadnji dve noči sem lovil čisto levo pri obali v majhnem zalivu, ampak vedno sem imel ponoči obiskovalce, ki so lovili blizu obale, mislim da so poizkušali uloviti kakega roparja. Tudi domačini so nama potrdili, da ko je veliko vrvic v vodi se krapi nekam odmaknejo in potuhnejo, kot da se takrat ne prehranjujejo. Vseeno, voda me je začela privlačevati vsak dan bolj, vsak dan sem odkrival nove posebnosti vode, vse bolj sem se poglabljal in vživel ter vzljubil jezero. Z mislimi sem spoznaval in predvideval kako riba tukaj reagira, na kaj moram bit pazljiv, kaj rabim, kako izvesti, vse to so zelo koristne informacije, ki sem jih tukaj pridobil. Jezero ni mogoče primerjati z nobeno vodo. Zadnje dni sva uživala v prelepem vremenu in fenomenalni pokrajini, na žalost se je najino bivanje izteklo in z težko realnostjo sem se moral posloviti od jezera. Ampak zagotovo bom kar kmalu spet na tem mističnem jezeru, ki ima nekaj zelo lepega v sebi. Kot reče večina kolegov, ko te enkrat osvoji se ji težko odrečeš, mene je osvojila z vsemi čari, čeprav sem na začetku doživel pravo nasprotje lepote. Vesel in pogumen sem nato, da me je jezero očaralo, se vidimo kmalu.

 

Odskočna deska je bila narejena. Za naslednjič vem kaj moram vzet sabo, kako postopat, na kaj bit pazljiv in kako hiter moram odreagirat prijem,.. praktično se sedaj vem pripravit na naslednji podvig in obisk te mistične vode. Da bom spoznal vso jezero bo preteklo še veliko preživetih juter ob vodi, vsaka informacija je zelo koristna. Povsem se strinjam z Otojem, da je prijem le polovica uspeha, potem moramo iz vseh teh preprek spravit ribo v mrežo, kar pa v realnosti zgleda zelo kruto ob tolikih skalah in koreninah, da o školjkah ne govorim. Vsekakor pa obisk tega jezera je skoraj ena najcenejših ribičij, ki sem jih imel. Količine potrošene vabe so lahko zelo male, da ne govorim o par kg kroglic, še posebno, če se odločimo za tehniko postavljanja pasti.

 

 

Kdor se namerava odpraviti na jezero, mu svetujem, da najprej mora dobro obvladat tehnike krmarjenja čolna, vedet brat sonar, imeti izkušnje odložit vabo iz čolna,.. najprej trenirajte na domači vodi, kjer je to dovoljeno. Met z obale je velika loterija, ne pravim, da se tako ne da ulovit ribe, ampak zelo težko. Teren je skalnat in le redko kje najdemo kake peščenjake, po navadi so tile obdani z koreninami. Mene je zelo presenetilo, čeprav sem skoraj odrastel z čolnom, predstave sem imel popolnoma drugačne, ampak sedaj vem kaj me prihodnjič čaka. Ne pozabite, da so Boilesi na tem jezeru isto njegova naravna hrana, saj se hrani in lovi že 30let, skoraj ni arome, vabe, ki jo tukajšnji krapi ne bi poznali. Vsekakor pa vaba tukaj ne igra tako pomembne vloge kot na drugih vodah. Posebnost tega jezera je biti ob določenem času na pravem mestu.

Kaj naj rečem kot drugo, vse odgovore boste našli, ko boste sedeli na brežinah te mistične vode.

Cassi I love you! See you soon

BFBaits-Jernej Pucko (Renecarp)